Mitjev blog

»Nasprotja se privlačijo.«

 Zvezdniška zasedba obišče že prevečkrat prežvečeni svet uglajenih zapornikov ter (napol) pokvarjenih policistov. Prepovedana ljubezen med nepoboljšljivim roparjem – igra ga George Clooney – ter policistko, ki se v roparja zaljubi – njo igra Jenifer Lopez – se sprevrže v absurden poskus humoristične kriminalke.

 Jack Foley po pobegu iz zapora za talko vzame Karen Sisco, zvezno policistko. Kljub nenavadnim okoliščinam se zbližata, a kmalu se njuni poti ločita. Karen začne Jacka loviti, medtem ko ta potuje v Detroit, kjer naj bi iz neke hiše ukradel diamante. A hkrati želi isto hišo oropati tudi Maurice Miller, morilec in tat, ki ga nič ne bo ustavilo na poti do diamantov.

Karen med ropom pride do hiše in odloči se, da bo posredovala. Millerja ubije, ko ta Jacku grozi s pištolo, nato pa Jacka ustreli v nogo ter ga preda policiji.

 Kljub dobremu zaključku film žal ne preseže neštetokrat videnih klišejev ter predvidljivih situacij. Vloge uglajenega, prijaznega tatu Jacka Foleyja ne more rešiti niti odlični George Clooney, medtem ko je Jenifer Lopez odlična pevka, a le povprečna igralka. Zgodba, kakršnih smo videli že veliko, glede na žalostno stanje novega filma pa jih lahko pričakujemo še precej. Dolgočasen ter neprepričljiv film, ki obtiči na spodnji stopnici. Ko bi le cel film dosegel vsaj kvaliteto zaključka.

 Film, v katerem celo George Clooney izpade slab. Neverjetno.

 2/5

»Začarala si moje telo ter mojo dušo in moram ti povedati, da te… Da te… Da te ljubim.«

V 18. stoletju Viktorijanske Anglije je naloga vsakega mladega dekleta, da se čim prej poroči. Ker ne deduje ničesar, je prisiljena v poroko, ki ji zagotavlja varno prihodnost, Poroka s premožnejšim možem družini prinese večji ugled ter bogastvo, zato je ljubezen prepogosto potisnjena na stranski tir.

Slabo stoječa družina Bennet ima pet hčera, pripravljenih na poroko. Ko v bližnji dvorec pripotujeta mlada plemiča g Darcy ter njegov prijatelj g Bingley, se slednji ter Jane Bennet, najlepša izmed sester, zaljubita na prvi pogled, vendar jima družbena pravila narekujejo počasno ter previdno srečevanje. Medtem se med g Darcyjem ter duhovito in idealistično Elizabeth Bennet spletejo zmedena čustva.

Ravno takrat, ko bi se ljubezenski zgodbi lahko razvili, se g Darcy, ki je sramežljivo obnašanje Jane razumel kot pomanjkanje ljubezni do g Bingleyja, odloči, da ju bo ločil, ter prijatelja odpelje v London. Jane zlomljenega srca obišče sorodnike, ki prav tako živijo v Londonu, ter skuša g Bingleyja pozabiti. Medtem Elizabeth večkrat sreča g Darcyja, a ne razume, zakaj je njeno sestro ločil od svojega prijatelja. On ji pove, da je to storil, ker Jane ne pozna tako dobro, ter je menil, da to počne v prijateljevo dobro. Njegovega razloga Elizabeth ne sprejme in g Darcyja, ko ji ta izpove svojo ljubezen, zavrne.

Medtem najmlajša izmed sester, Kitty Bennet, pobegne z mladim oficirjem, s katerim se je g Darcy v mladosti sprl. Kljub sporu g Darcy iz ljubezni do Elizabeth oficirju ponudi veliko vsoto denarja, da se z Kitty poroči ter s tem njeni družini prihrani sramoto. Elizabeth to izve in počasi si prične priznavati lastna čustva.

Čez čas g Darcy in g Bingley zopet obiščeta družino Bennet, kjer g Bingley končno zbere pogum ter zaprosi Jane za poroko. Neke noči nato Elizabeth obišče teta g Darcyja, ki jo obtoži, da skuša zavesti njenega nečaka – ta naj bi se poročil z njeno hčerjo. Elizabeth jo besna prepodi, nato pa se sama odpravi na nočni sprehod. Tam sreča g Darcyja, ki jo zaprosi za roko. Ob meglenem sončnem vzhodu Elizabeth privoli.

Film je adaptacija romana Jane Austen, napisanega konec 18. stoletja. Gre za tipično ljubezensko zgodbo, elegantno vpeto v okvir življenja ženske v 18. stoletju. Odnosi med stanovi se prelivajo s pričakovanji družbe, družine ter samega sebe. Elizabeth, mlado in inteligentno dekle, ki verjame v pravo ljubezen, je povsem moderen lik.

Vreden je ogleda predvsem iz stališča zgodovinskega okvira, čemur služi tudi dobra kostumografija ter posebni učinki. Zbodljivi Elizabethini komentarji ter dialogi z g Darcyjem filmu dodajo prijeten, a ne pretiran komičen element, kakršnega v takih delih vse prepogosto pogrešimo.

Ljubezenska zgodba v obdobju, ki je tako blizu, pa vendar tako daleč.

3,5/5

Čarobno!

Serija Harry Potter pisateljice J. K. Rowling pravzaprav ne potrebuje predstavitve. Več kot 300 milijonov prodanih knjig, 24 milijonov prodanih kopij sedmega dela v dnevu po izidu, najvišja mesta po branosti v vseh državah zahodnega sveta, številne nagrade… Z izidom zadnjega, sedmega dela avgusta 2007 se je zaključila najodmevnejša serija po Gospodarju prstanov.

Harry Potter, glavni junak, je mlad čarovnik, katerega zgodbo spremljamo sedem let. Učenje urokov ter kuhanje čarobnih napojev, šport na letečih metlah, samorogi, duhovi ter premikajoča se drevesa postavijo ozadje zgodbi o dobrem in zlu, o ljubezni in sovraštvu, o pogumu in izdaji. Harryju namreč streže po življenju Mrlakenstein, temni čarovnik neizmerne moči.

Skozi sedem let opazujemo Harryjevo bojevanje z vse večjimi nevarnostmi in preprekami, obenem pa njegovo odraščanje in težave, ki jih to prinaša – prijateljstvo, ljubezen, zvestoba… Serija je tako preplet številnih elementov, ki tvorijo očitno uspešno celoto.

Rowlingovi je uspelo nekaj, za kar so mnogi menili, da ni več mogoče – mladim je zopet približala knjige v času, ko so se te v veliki meri umaknile televiiji, računalnikom ter drugim elektronskim napravam. Kaj je torej skrivnost njenega uspeha? Navsezadnje je področje fantastike izredno dobro pokrito, vsako leto nastanejo, se nadaljujejo ter končajo številne podobne serije, vendar je le Harry Potter dosegel nekaj, kar meji na evforijo. Temu so dokaz vrste ljudi, čakajočih na izid sedme knjige. Nekateri so pred trgovinami čakali več dni, da bi knjigo dobili kar najhitreje je mogoče. Tudi število forumov ter drugih internetnih strani posvečenih Harryju se šteje v desetinah milijonov.

Težko je reči, kaj Harryja Potterja naredi drugačnega od množice drugih, neprimerno manj uspešnih serij. Delo ni bolj kompleksno ali bolj obširno kot ostala, – serija Igra prestolov obsega po samo štirih izdanih knjigah že več kot 3000 strani – prav tako pa je popolnoma nelogičen pogosto citiran argument, češ da je ta serija popularna zaradi ogromne reklamne akcije, ki ji je bila posvečena: Rowlingova je morala prvo knjigo ponuditi številnim založbam, preden je našla eno, ki je bila knjigo pripravljena izdati.

Morda gre za preprosto okvirno zgodbo o borbi med dobrim in zlim. Morda je Rowlingova našla posebno, še neraziskano področje fantastike. Morda pa se za velikim uspehom skriva njen slog pisanja, ki je precej podoben pripovedovanju zgodb. Kakorkoli že, pisateljica je storila nekaj, česar v taki meri pravzaprav ni storil še nihče: milijone mladih in tistih malo manj mladih je povezala v svetovno družino, ki joče ter se smeji, uživa ter trpi, trepeta ter si oddahne – živi – skupaj z junaki serije.

5/5

»Umri! Zakaj ne umreš?!« »Pod to masko je več kot meso in kosti. Pod to masko je ideja. In ideje so neprebojne.«

Ali lahko dejanja enega človeka spremenijo svet? Odgovor na to je jasen.

Okoli leta 2020 v Angliji vlada skrajna desničarska, absolutistična stranka. Nekega večera Evey Hammond, katere starši so bili politični aktivisti, sreča skrivnostnega V, ki 5. novembra – na obletnico poskusa Guya Fawkesa, da bi razstrelil parlament – vdre v televizijsko mrežo in prebivalce pozove na upor proti vladi. Med vdorom mu Evey pomaga in V jo skrije v svojem domovanju.

Pove ji, da je on tisti, ki pobija visoke predstavnike vlade ter da bo 5. novembra prihodnjega leta razstrelil parlament. Ona do takrat ne sme oditi, saj bi lahko od nje izsilili podatke o njem. Čez nekaj časa Evey pobegne ter se skrije pri prijatelju, ki pa preveč očitno pokaže svoje nestrinjanje z vlado in posebni agenti njega ter Evey ujame ter odvede v zapore.

Medtem V poveljniku policije razkrije, da je vladajoča stranka nad lastnim ljudstvom izvedla napad z biološkim orožjem, s čimer je dobila popolno oblast nad državo. Poveljnik raziskuje dalje, a ni prepričan, ali V govori resnico.

V zaporu Evey prejme iz sosednje celice pismo neke druge zapornice, ki ji da moč in pogum, da se ne vda mučenju. Čeprav ji grozi smrt, verjame v svoje ideale. Takrat se prikaže V, ki ji pove, da je bil on sam njen mučitelj ter da jo je s tem osvobodil strahu. Evey odide nova oseba ter V sam nadaljuje priprave na naslednji 5. november.

Maske Guya Fawkesa, kakršno nosi tudi sam, razpošlje vsem prebivalcem in v državi se pričnejo nemiri ter demonstracije. Kljub vojski tisoče zamaskiranih prebivalcev na večer 5. novembra napreduje proti parlamentu. Na podzemnih tračnicah se V spopade z vodjo partije ter njegovimi možmi, kjer jih, na smrt ranjen, pobije. Privleče se do vlaka z razstrelivom, kjer ga čaka Evey, ki razstreli parlament.

Film, ki združuje elemente genialnega 1984 ter Batmana, se sliši vnaprej obsojen na propad. A V kot Vroče maščevanje uspe staro zgodbo o tiranski vladavini ter ideji, ki preživi svojega snovalca predstaviti na izredno moderen in svež način. Poosebitev nesmrtne ideje je V, maskirani maščevalec, ki nikoli ne razkrije svojega obraza. Njegovo nasprotje je Evey Hammond, ki ni prepričana v svoje ravnanje, V-ju pa pokaže ljubezen, sočutje – nekaj, kar je sam že davno pozabil. A hkrati razume njegovo ravnanje, mišlenje, ter sprejme dogodke kakršni so, saj takšni morajo biti.

Med ogledom skušajte biti pozorni na mnoge V-je (rimska številka 5), ki se pojavljajo. Od ognjemeta, do oblike bodal med letom, pa do izgovorjave imena Evey – naključja, ki tvorijo usodo. Po ogledu priporočam branje knjige 1984 George-a Orwella, na kateri temelji velik del zapleta ter ozadja filma.

Akcijski poklon eni največjih teorij zarote v literaturi, ki je pri nas – tudi zaradi težavnega prevoda originalnega naslova (V for Vendetta) – ostal precej neopažen.

4,5/5

»Zame se ne boš nikoli postarala, ne zbledela, ne umrla.«

Dela največjega dramatika ter pesnika vseh časov so bila predelana že neštetokrat, ta film pa opisuje ozadje njegovega navdiha. Zgodba se odvija v Shakespearovih »izgubljenih letih« – obdobju po tem, ko je zapustil svojo ženo ter odšel v London in preden je postal uveljavljen igralec ter dramatik. Kot tak film temelji na izmišljeni zgodbi, ki pa vsebuje elemente vseh njegovih del.

William Shakespeare, mlad dramatik, ki skuša uspeti v senci dosti bolj priznanega Christopherja Marlowa, v muzi išče navdih za svoje pisanje. Finančne težave pestijo lastnika Vrtnice, gledališča, v katerem uprizarjajo Shakespearova dela. Ko ta spozna Violo de Lesseps, dobi navdih in začne pisati novo dramo Romeo in Ethel, piratova hči. Viola, preoblečena v mladeniča Thomasa Kenta - ženske niso smele igrati v gledališču – Shakespeara tako navduši, da ji ta sledi do doma in pestunjo prepriča, naj Thomasu izroči zaplet zgodbe njegove nove drame. Ko odhaja, zagleda na balkonu Violo in prisežeta si ljubezen, William pa še vedno ne ve, da sta Viola in Thomas ista oseba.

V navalu navdiha nadaljuje delo, ki je dosti bolj resno od pričakovanega, Thomas Kent dobi vlogo Romea, Violo pa oče obljubi v zakon Wessexu, s čimer bo pridobil naziv plemiča. Viola razkrije Shakespearu, da je ona Thomas Kent, a srečo ljubezni jima zagrne Violina poroka, do katere manjkata le še dva tedna. William dokonča zgodbo, ki ima tragičen konec in se sedaj imenuje Romeo in Julija. Oblasti izvejo, da je Thomas Kent ženska in Vrtnico zaprejo. Otvoritev predstave se bo zato odvila v Zastoru, drugem gledališču v Londonu.

William sam prevzame vlogo Romea, tik pred začetkom predstave pa igralec, ki naj bi odigral vlogo Julije začne mutirati, zato je edina rešitev, da njeno vlogo igra Viola. Ko se igra zaključi sledi bučen aplavz, takrat pa zopet vstopijo stražniki, da bi aretirali vse prisotne, saj je na odru ženska. Takrat se prikaže kraljica, ki zanika, da je Viola ženska, a ne more preklicati njene poroke z Wessexom. Zakonca odplujeta v Novi Svet, Shakespeare pa prične pisati novo delo, Dvanajsto noč, katere glavni lik je Viola.

Elegantno prikazano ozadje nastajanja dram v Shakespearovem času nas spretno popelje v srednjeveški London, v ustvarjalni proces največjega literarnega genija vseh časov. Preplet zgodbe in zgodbe v njej približa umetnika, katerega navdih je bila vedno ljubezen. Igralska zasedba pričara vzdušje ustvarjanja v obdobju, ko se je večina Evrope še borila za preživetje, v Londonu pa so nastajala nekatera izmed največjih literarnih del vseh časov.

Čudovit prikaz Londona, gledališč Vrtnica in Zastor ter ogromnega razkola med bogatimi in revnimi, med umetniki in preprosteži, med pravo in prisiljeno ljubeznijo so kontrasti, ki filmu dajo poseben čar.

V vlogi kraljice Elizabete je odlična Judy Dench, ki je za stransko vlogo prejela oskarja. Film je torej prikaz ljubezni, ustvarjanja in povezave med njima v življenju mladega Williama Shakespeara in kot tak definitivno vreden ogleda in temeljitega premisleka.

4,5/5

»To je norost!« »Norost? TO JE ŠPARTA!«

Če niste tega slišali že vsaj desetkrat, se zadnje čase verjetno skrivate pod precej majhnim kamnom. 300, film, katerega besedilo sestoji skoraj izključno iz citatov ter nepozabljivih dialogov, je NAJfilm za ljubitelje fantazije tega leta.

Film pove Hollywoodsko verzijo resnične zgodbe Leonidasa, Špartanskega kralja, ki se je pred približno 2500 leti upal upreti mogočnemu Kserksesu, vladarju Perzije, v tistem času največjega imperija na svetu. V filmu Leonidasu gobavi, izprijeni duhovniki ne pustijo odhoda v bitko, zato se s samo 300 vojaki, svojo osebno stražo, napoti naproti Perzijski vojski, ki naj bi šteje sto tisoče vojščakov. Špartanci zaprejo ožino ob morju, edini prehod proti Šparti in tam zaustavijo Perzijce.

S svojo izredno discipliniranostjo, močjo ter spretnostjo kosijo Perzijce, ki nikakor ne najdejo luknje v Špartanski obrambi, kljub vedno številčnejšim ter vedno bolj bizarnim zverem, ki jih spuščajo nadnje. Hkrati v Šparti kraljica Gorgo, Leonidasova žena, skuša prepričati špartanski zbor modrecev, naj 300im pošljejo na pomoč preostalo vojsko. Preden jih uspe prepričati pa grbavec Efialtes, kateremu Leonidas ni pustil v bitko, Perzijcem izda skrito pot za Špartanske linije. Perzijci Špartance obkrožijo in pobijejo, tik pred tem pa Leonidas izpolni svojo obljubo in »božjemu kralju« Kserksesu dokaže, da tudi on ni neranljiv.

Ena glavnih zanimivosti tega filma so prav gotovo posebni efekti. Množične bitke, pobijanje, izpopolnjeno do ravni umetnosti, ter popolnoma računalniško ustvarjeno ozadje dajo filmu poseben občutek. Bolj nasilen od Gladiatorja ter bolj umeten od King-Konga, 300 je poslastica za ljubitelje posebnih efektov. Če temu dodamo še izredne fizične priprave, skozi katere so se igralci pripravili na snemanje, vidimo, da je film že na povsem praktični ravni vreden ogleda.

Seveda pa film ne ostane tukaj. Čeprav se večkrat oddalji od zgodovinskih dejstev, temeljno Leonidasovo sporočilo ostane: kdor umre za svoje ideale, postane nesmrten. Izredno izdelan lik Kserksesa ter njegovo soočenje z Leonidasom je vrhunski dosežek filmske umetnosti, vreden primerjave z najboljšimi filmi vseh časov.

V celoti je film pravzaprav predvsem metafora poguma, odločnosti ter pripravljenosti na smrt, ovita v vrhunsko izdelan zgodovinski spektakel. »Molon labe«, ki nikogar ne bo pustil ravnodušnega.

4/5

Zdravo.

Sem Mitja, dijak 4. letnika iz Ljubljane. Tole je moj blog. Na njem bom pisal predvsem moja mnenja o filmih, glasbi, slikah in drugih oblikah umetnosti, vsake toliko časa pa se mogoče najde še kaj drugega.

Če imaš predlog za kakšen film ali kaj drugega, o čemer naj pišem, mi napiši in skušal bom ustreči.

Uživaj na mojem blogu.