Hiša letečih bodal

»Ne bi se smel vrniti.« »Vrnil sem se. Zate.«

 Zhang Yimou, ki je poleg Hiše letečih bodal režiral med drugim tudi Heroja, je znan po intenzivno barvnih filmih, kjer se prepleta ples borilnih veščin z vizualnim užitkom okolja ter ljudi v njem.

 Zgodba se odvija v fevdalni Kitajski 9. stoletja, ko se uporniško gibanje Hiša letečih bodal upira opresiji dinastije Tang. Policijska kapitana, Jin in Leo, morata ubiti novega vodjo uporniškega gibanja, zato ugrabita slepo plesalko Mei, ki naj bi bila njegova hči. Da bi prišla do upornikov, uprizorita rešitev, ki jo izpelje Jin. Med pobegom ju napadajo generalovi vojaki, ki ne poznajo Jinovih in Leovih načrtov. V zadnjem trenutku ju rešijo pripadniki Hiše letečih bodal.

Takrat se razodene mnogo presenetljivih stvari. Mei ni slepa, niti ni hčer vodje upornikov. Tudi Leo je član Hiše letečih bodal, ki je v Mei že dolgo zaljubljen. A njena ljubezen zdaj pripada Jinu in Lea zavrne. Ko naj bi Jina ubila, ga osvobodi, a se ne odloči, da bi odšla z njim. Šele ko je on odjezdil že daleč, se notranja bitka v njej konča in prične mu slediti. Iz zasede jo napade Leo, ki ga je ljubosumje privedlo v blaznost. Njegovo bodalo ji obtiči v prsih, kakor jo najde Jin, ki se je vrnil, saj ni prenesel ločitve od nje. Prične se epski spopad med Jinom in Leom, ki doseže vrhunec, ko Leo najde bodalo. Ravno takrat pa vstane Mei in Leu zagrozi, da ga bo ubila z bodalom, ki ji tiči v prsih. Če bi to storila, bi se ubila, saj bi izkrvavela. Leo zamahne z roko, kakor da bo vrgel bodalo, Mei pa, pripravljena umreti za Jina, vrže lastno bodalo, ki prestreže pot kapljici krvi. Izkrvavi, Jin pa jo obupan še poslednjič objame.

 Ganljiva zgodba prepovedane ljubezni stoji v središču monumentalnega filma. Zgodba vsakega izmed likov je tragična, zaključek prinese bolečino vsem. Če temu dodamo še izvrstne posebne učinke in naravnost fantastično vizualno podobo filma, dobimo filmsko poslastico, vredno številnih nagrad, ki jih je požela.

Morda je poseben komentar potreben za scene bojevanja, ki so očitno pretirane in delujejo bolj kot ples kakor prava borba. Tukaj moramo razumeti, da se je režiser povsem zavestno odpovedal realnosti, ter da film deluje bolj kot nekakšen filmski anime ali risanka. Ko torej presežemo meje realnega in verjetnega, ki so v filmu povsem nepomembne, začnemo uživati v spektaklu, kakršnega Kung-fu filmi le redko dosežejo.

Še zanimivost: sneg, ki se pojavi na koncu in ki zaključek naredi še toliko bolj dramatičen, je povsem naključen. Med snemanjem v Ukrajini je snemalce presenetil sneg, ki pa zaključku da popoln ton.

 Spektakel, ki bo zadovoljil tudi najbolj zahtevne.

 5/5

Leave a Reply

Moje mnenje o filmih, knjigah, glasbi in drugi umetnosti