Mitjev blog

Vsaka adaptacija nekega dela predstavlja drugačen pogled ter drugačno videnje tega dela. Avtor adaptacije – pa naj bo to pisatelj, slikar ali režiser – svojo kreacijo odpelje v svojo lastno, še neraziskano smer. Če tega ne stori, gre za plagiat, katerega največji uspeh je lahko – zgolj in samo – finančen.

Zgodba o Beowulfu, Gothlandskem junaku, ki se spoprime s pošastjo Grendelom, najverjetneje ne potrebuje predstavitve. A film režiserja Sturla Gunnarssona zgodbo originalnega epa precej spremeni, ter s tem ustvari unikaten pogled na tradicijo.

V filmu je zanimiva predvsem interpretacija Grendela, ki tu ni le krvoločna pošast, kakršna je v prvotnem epu, temveč čuteče bitje, ki ga vodijo preprosti nagoni – ljubezen, maščevanje ter neskončna žalost ob izgubi svojih bližnjih. Čeprav se s tem odmakne od originala, režiser tako ustvari zanimivo dilemo o pravem ter navideznem junaštvu, o prepričanju v lastno nadvlado ter še enkrat potrjuje, da ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled.

Če temu dodamo še presunljive posnetke iz Islandije ter prepričljivo igro – Beowulfa igra Gerard Butler, verjetno najbolj znan po svoji vlogi kralja Leonidasa v Snyderjevem zgodovinskem 300 – dobimo kvalitetno interpretacijo, vredno ogleda.

Film, ki klasičnega heroja postavi pred možnost, da tudi pošasti niso le pošasti.

4/5

This entry was posted Friday, December 7th, 2007 at 3:44 pm and is filed under film. You can leave a response, or trackback from your own site.