Mitjev blog

Vsaka adaptacija nekega dela predstavlja drugačen pogled ter drugačno videnje tega dela. Avtor adaptacije – pa naj bo to pisatelj, slikar ali režiser – svojo kreacijo odpelje v svojo lastno, še neraziskano smer. Če tega ne stori, gre za plagiat, katerega največji uspeh je lahko – zgolj in samo – finančen.

V nasprotju s Snyderjevim filmom iz leta 2005, se Zemeckisov letošnji film bolj drži originalnega epa, čeprav mu doda nekatere svoje elemente. Posebno zanimiva je interpretacija Grendelove matere ter njena povezava s kraljem Hrothgarjem.

Ob primerjavi teh dveh filmov se moramo prvič prav gotovo ustaviti pri tehniki snemanja. Medtem ko kanadska verzija (2005), posneta na Islandiji, ne vsebuje digitalnih elementov, ter komaj kaj posebnih učinkov, je ameriški film posnet v tehniki motion picture. Ogled slednjega je mogoč celo v tridimenzionalni tehniki. Kjer torej prvi film gradi predvsem na odnosih med liki, drugi pridobi pomemben akcijsko-vizualni element.

Oba filma izvirni ep o junaku Beowulfu nadgradita, zanimivo pa je, da oba raziščeta povezavo med Grendelom in Hrothgarjem. Ameriška verzija tudi tukaj poseže po bolj populističnih metodah, kar je očitno predvsem z vlogo Angeline Jolie kot Grendelove matere.

Kljub temu pa novejše verzije ne kaže kar zavreči med stotine akcijskih filmov brez vsebine, saj so mnogi elementi v njej izpeljani mojstrsko. Temu seveda pridajo svoje dobro poznani igralci, kot sta Anthony Hopkins (Hrothgar) in John Malkovich (Unferth), ki kljub omejitvam »modrih oblek«, v katere so igralci ves čas snemanja v tehniki motion picture oblečeni, vdahnejo izreden človeški element.

Oba filma sta torej, vsaj zaradi možnosti primerjave, definitivno ogleda. Branje originalnega epa je, seveda, pika na i.

Akcijska romantična drama, vredna svojega imena.

3,5/5

Vsaka adaptacija nekega dela predstavlja drugačen pogled ter drugačno videnje tega dela. Avtor adaptacije – pa naj bo to pisatelj, slikar ali režiser – svojo kreacijo odpelje v svojo lastno, še neraziskano smer. Če tega ne stori, gre za plagiat, katerega največji uspeh je lahko – zgolj in samo – finančen.

Zgodba o Beowulfu, Gothlandskem junaku, ki se spoprime s pošastjo Grendelom, najverjetneje ne potrebuje predstavitve. A film režiserja Sturla Gunnarssona zgodbo originalnega epa precej spremeni, ter s tem ustvari unikaten pogled na tradicijo.

V filmu je zanimiva predvsem interpretacija Grendela, ki tu ni le krvoločna pošast, kakršna je v prvotnem epu, temveč čuteče bitje, ki ga vodijo preprosti nagoni – ljubezen, maščevanje ter neskončna žalost ob izgubi svojih bližnjih. Čeprav se s tem odmakne od originala, režiser tako ustvari zanimivo dilemo o pravem ter navideznem junaštvu, o prepričanju v lastno nadvlado ter še enkrat potrjuje, da ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled.

Če temu dodamo še presunljive posnetke iz Islandije ter prepričljivo igro – Beowulfa igra Gerard Butler, verjetno najbolj znan po svoji vlogi kralja Leonidasa v Snyderjevem zgodovinskem 300 – dobimo kvalitetno interpretacijo, vredno ogleda.

Film, ki klasičnega heroja postavi pred možnost, da tudi pošasti niso le pošasti.

4/5

»Ne približuj se, človek. Pojma nimaš, s čim imaš opravka.«

 Serija, ki je v kratkem času uspela nabrati ogromno privržencev, pa tudi skeptičnih kritik, je prav gotovo vredna pozornosti. S prihajajočo filmsko upodobitvijo, napovedano za leto 2008, bo serija najverjetneje dosegla vrhunec popularnosti. Si to tudi zasluži?

 Artemis Fowl, glavni junak serije, je mlad genij ter naslednik kriminalnega imperija, ki odkrije Ljudi – čarobna bitja, ki se pojavljajo v mnogih pravljicah – ter se odloči, da bo od njih izterjal nekaj zlata. Genij kakršen je, natančno načrtuje vse korake svoje operacije, a seveda se tudi najboljši načrti ne odvijejo vedno povsem gladko.

 Posrečena skupina likov – Artemis Fowl, njegov osebni stražar Butler ter Holly Short, škrateljska policistka, ki se znajde v nepraktični vlogi Artemisove talke – oblikujejo trdne temelje zgodbi, ki, kakor mnoge današnje mladinsko-fantastične serije, niha med komičnim in napetim. Ozadje, ki čarobna bitja predstavi v povsem novi luči ter elegantno vkomponirani moralni zadržki, s katerimi se soočajo ugrabitelji, dodajo zgodbi nov in svež občutek.

 Verjetno najbolj nadležen element serije je avtorjeva nepripravljenost ubiti skoraj katerokoli bitje v seriji, kaj šele katerega izmed relativno pomembnih likov. Seveda gre za mladinsko literaturo, a preštevilni bližnji stiki s smrtjo, ki se po spletu srečnih naključij in čarovnije nekako razpletejo, postanejo počasi malo utrujajoči ter predvsem nekredibilni.

 Zabavno svež skok v svet čarobnega, pa tudi povsem naravnega. No, skoraj.

 4/5

»Ne boš me spustil zraven, kajne? Zaprl si se v svoj oklep.« »Nimam več oklepa. Slekla si ga z mene. Vse kar imam, vse kar sem … sem tvoj.«

Ob nedavno potrjenih govoricah, da je Daniel Craig podpisal pogodbo za naslednje štiri filme v seriji James Bond, ter s tem postal najbolje plačani igralec v seriji, si je prav gotovo vredno zopet ogledati Casino Royale, kjer Craig prvič nastopi kot Bond.

James Bond, agent britanske tajne obveščevalen agencije MI6, se mora v igri pokra, kjer karte odločajo o usodi ogromne količine denarja, spopasti z navidez nezmotljivim managerjem mednarodnega terorizma, Le Chiffrom. A v spletu prevar, ljubezni in izdajstva se bo moral Bond naučiti lekcijo – ne zaupaj nikomur – ali pa bo v igri izgubil več kot le denar.

Ko je družina Broccoli javnosti prvič predstavila Daniela Craiga, novega Jamesa Bonda, so bila mnenja deljena. Mnogi oboževalci serije o uglajenem tajnem agentu Craiga niso marali, češ da nima temnih las ter je pranizek, a Barbara Broccoli je pri svoji izbiri vztrajala – glede na finančno uspešnost filma je naredila pravo izbiro.

Kaj pa ostali elementi filma? Tokrat je glavni junak precej bolj fizično aktiven kot v katerem koli prejšnjem filmu (pregoni po gradbiščih, embasadah ter letališčih), še dosti bolj pomemben pa je njegov čustveni razvoj. Prvič se zaljubi ter za dekle naredi vse, med drugim tudi pusti svojo službo pri MI6. Prikazan je v psihično težkih trenutkih, ko situacije ne obvlada ter ne razume. Prav zaradi tega lahko rečemo, da je James Bond po prvi dvajsetici prešel v novo, sveže obdobje.

Še ena pomembnih sprememb je realnost posebnih učinkov, ki se je izredno povečala. Ni več toliko nadnaravnih skokov, pretepov in strelskih obračunov, namesto tega film gradi na stopnjevanju napestosti bolj ali manj realnih dogodkov. Še najmanj realen je zaključek, razlago katerega pa nam producenti že obljubljajo za 22. Jamesa Bonda, ki bo izšel 7. novembra 2008.

Prav gotovo najboljši Bond doslej.

4,5/5

Sabriel je skrivnosti mrtvih poznala dobro… predobro.

 Čeprav (mogoče pa ravno zato ker) v glavnih vlogah fantazijskih romanov le redko naletimo na dekleta, je sprememba prav osvežujoča. Če temu dodamo še abstrakten svet smrti, postavljen v tradicionalno-abstraktno podobo reke, ki jo na dele omejujejo vrata, ki le redkim dovolijo prehod, dobimo presenetljivo nenavadno fantazijsko delo.

 Sabriel je mlada nekromantka, katere težka naloga pa ni vračanje mrtvih v svet živih, temveč njihov varen prehod skozi zadnja vrata, vrata dokončne smrti. Ko se znajde pred bitko z enim najbolj zlobnih bitij, ki bi moralo že davno preiti skozi zadnja vrata, bo potrebovala vso pomoč, ki jo lahko dobi, če naj bo imela vsaj najmanjše možnosti za uspeh.

 Čeprav delo naredi zanimivo že povsem neobičajen pogled na življenje, smrt ter povezavo med njima, je verjetno najboljši del romana glavna junakinja, ki se znajde pred odločno pretežko nalogo. Skoraj čez noč se mora iz najstnice, ki občasno pokuka v nekromantske knjige svojega očeta, preleviti v pogumno bojevnico, ki žive brani pred mrtvimi, ki nočejo ostati mrtvi. Seveda se sooči tudi s prvo ljubeznijo, brez katere v fantazijskih romanih očitno pravzaprav ne gre.

 Slog romana niha med trilerjem in napeto komedijo, ki bralca drži v suspenzu, hkrati pa ponuja dovolj trenutkov oddiha.

 Napet spust po reki smrti na negotovem čolnu mlade nekromantke.

 4/5

»Ne poslušaj ga, Lee! On ni tvoj brat. Jaz sem tvoj brat!«

Trilogije zadnje čase kraljujejo filmskemu svetu. Kakor da scenaristom primanjkuje idej za nove filme, skušajo uspešnost bivših filmov reciklirati z novimi deli, ki že dokazano uspešnim prejšnjim delom dodajo bolj malo. Eden takih primerov je tudi Ful gas 3, ki tako najtežjo nalogo prepusti glavnima igralcema – odličnima Jackieju Chanu in Chrisu Tuckerju.

Tokrat morata varuha pravice razkriti vodje največje kriminalne združbe na svetu, za kar morata zaščititi Genevieve, lepo pevko cabareta, ki ima na glavi vtetovirana imena vodij. Na poti jima spet stoji množica Azijcev, ki borilne veščine obvladajo ravno toliko, da jima postavijo izziv. Tu je še Leejev »brat« (dober prijatelj iz mladosti), ki ga skuša Lee še vedno zaščititi, čeprav je medtem postal velik kriminalni šef.

Klasična zasnova modernega kung-fu filma, ki vsaj toliko kot na borilnih veščinah temelji na komičnih elementih. Tukaj blešči Chris Tucker, ki mu je vloga spretnega, zapeljivega in komičnega policista Carterja pisana na kožo. Kot zanimivost lahko dodam, da v filmu v vlogi francoskega poročnika igra tudi Roman Polanski, ki je drugače bolj znan kot režiser (Pianist, Chinatown, Oliver Twist …).

Prizori boja so spretno izvedeni, čeprav na trenutke preveč trapasti. Žal pa filmu manjka tudi nepredvidljivosti, ki je bolj ali manj neprisotna. A morda je to eden od adutov ameriškega filma – s takim filmom ubežimo kruti nepredvidljivosti realnega sveta, ter se zatečemo v svet lepih, zabavnih in uspešnih. In očitno je to prav to kar potrebujemo.

Akcijski film, poln komičnih insertov, popoln za sproščujoč zaključek napornega tedna.

3/5

»Ne bi se smel vrniti.« »Vrnil sem se. Zate.«

 Zhang Yimou, ki je poleg Hiše letečih bodal režiral med drugim tudi Heroja, je znan po intenzivno barvnih filmih, kjer se prepleta ples borilnih veščin z vizualnim užitkom okolja ter ljudi v njem.

 Zgodba se odvija v fevdalni Kitajski 9. stoletja, ko se uporniško gibanje Hiša letečih bodal upira opresiji dinastije Tang. Policijska kapitana, Jin in Leo, morata ubiti novega vodjo uporniškega gibanja, zato ugrabita slepo plesalko Mei, ki naj bi bila njegova hči. Da bi prišla do upornikov, uprizorita rešitev, ki jo izpelje Jin. Med pobegom ju napadajo generalovi vojaki, ki ne poznajo Jinovih in Leovih načrtov. V zadnjem trenutku ju rešijo pripadniki Hiše letečih bodal.

Takrat se razodene mnogo presenetljivih stvari. Mei ni slepa, niti ni hčer vodje upornikov. Tudi Leo je član Hiše letečih bodal, ki je v Mei že dolgo zaljubljen. A njena ljubezen zdaj pripada Jinu in Lea zavrne. Ko naj bi Jina ubila, ga osvobodi, a se ne odloči, da bi odšla z njim. Šele ko je on odjezdil že daleč, se notranja bitka v njej konča in prične mu slediti. Iz zasede jo napade Leo, ki ga je ljubosumje privedlo v blaznost. Njegovo bodalo ji obtiči v prsih, kakor jo najde Jin, ki se je vrnil, saj ni prenesel ločitve od nje. Prične se epski spopad med Jinom in Leom, ki doseže vrhunec, ko Leo najde bodalo. Ravno takrat pa vstane Mei in Leu zagrozi, da ga bo ubila z bodalom, ki ji tiči v prsih. Če bi to storila, bi se ubila, saj bi izkrvavela. Leo zamahne z roko, kakor da bo vrgel bodalo, Mei pa, pripravljena umreti za Jina, vrže lastno bodalo, ki prestreže pot kapljici krvi. Izkrvavi, Jin pa jo obupan še poslednjič objame.

 Ganljiva zgodba prepovedane ljubezni stoji v središču monumentalnega filma. Zgodba vsakega izmed likov je tragična, zaključek prinese bolečino vsem. Če temu dodamo še izvrstne posebne učinke in naravnost fantastično vizualno podobo filma, dobimo filmsko poslastico, vredno številnih nagrad, ki jih je požela.

Morda je poseben komentar potreben za scene bojevanja, ki so očitno pretirane in delujejo bolj kot ples kakor prava borba. Tukaj moramo razumeti, da se je režiser povsem zavestno odpovedal realnosti, ter da film deluje bolj kot nekakšen filmski anime ali risanka. Ko torej presežemo meje realnega in verjetnega, ki so v filmu povsem nepomembne, začnemo uživati v spektaklu, kakršnega Kung-fu filmi le redko dosežejo.

Še zanimivost: sneg, ki se pojavi na koncu in ki zaključek naredi še toliko bolj dramatičen, je povsem naključen. Med snemanjem v Ukrajini je snemalce presenetil sneg, ki pa zaključku da popoln ton.

 Spektakel, ki bo zadovoljil tudi najbolj zahtevne.

 5/5

»Navdušenje, hočem nekaj navdušenja!«

 Vsakdanje življenje v petdesetih letih ni bilo ravno pravljično. Spomin na krvavo svetovno vojno, gospodarska kriza ter velike razlike med višjim in nižjim razredom so mnoge ljudi navdajale z obupom.

 Jimmy, ki prihaja iz delavskega razreda, je poročen z Alison, ki je pripadnica višjega razreda ter se je z njim poročila predvsem zaradi nasprotovanja staršem in svobode, ki jo je ta upor ponujal. Jimmyjevo nenehno pritoževanje jo pripelje do roba živčnega zloma, ne pomaga tudi prihod njene prijateljice Helen, s katero se Jimmy prav prisrčno sovraži.

Alison nekega dne odide »na odmor« k svojim staršem, takrat pa se izkaže medsebojna privlačnost med Jimmyjem in Helen. Ko se Alison vrne, sledi presenetljiv preobrat, po katerem poročenca najverjetneje (bolj ali manj) srečno živita skupaj do konca svojih dni.

 Zgodba je postavljena v petdeseta leta in se odvija v Angliji, kjer se je ravno takrat začela rušiti še zelo močno ukoreninjena razredna delitev druže, ki je mejila že na kastni sistem. Iz tega – zapostavljenost nižjega, izumetničenost višjega spola ter neenakost na podlagi rojstva – izvira Jimmyjeva ogromna nejevolja in sovraštvo, ki ju izliva na Alison.

Glavno vlogo odlično odigra Grega Zorc, ki ujame ves Jimmyjev sarkazem, ironijo in trpkost. Moteč je le na trenutke vulgaren jezik, ki pa (na srečo) ni pretiran. Preprosta scenska postavitev prikaže praznino vsakdanjega življenja, element kamere in platna pa je naravnost fantastičen – z njim nam režiser pokaže obrazno mimiko Alison, ko je obrnjena stran od kamere ter odlično stopnjuje njeno napetost in notranji boj.

 Kvalitetna uprizoritev klasike, ki gledalca ne pusti nedotaknjenega.

 4/5

»Vrni mi mojega sina!«

 Ugrabitve so dejanja obupanih, strahopetnih ter zavistnih. Ko to spozna Tom Mullen, se igra ugrabiteljev obrne. Psihološka kriminalka, ki napetost gradi predvsem na odnosu ugrabitelja ter očeta ugrabljenca, ki se odloči za nekonvencionalno reševanje svojega sina. In pri tem ne postane Rambo.

 Tom Mullen je bogat poslovnež, ki živi skoraj popolno življenje. A naenkrat se mu vse postavi na glavo, ko neznanci ugrabijo njegovega sina. Z ženo Kate se odločita, da bosta ugrabiteljem plačala a med predajo denarja posreduje FBI in enega izmed ugrabiteljev ubije. Skozi pogovore z vodjo ugrabiteljev – pokvarjenim policistom Jimmijem Shakerjem – Tom spozna, da mu sina ne nameravajo vrniti, temveč ga bodo ubili takoj, ko dobijo denar. Na televiziji pove, da ugrabiteljem odkupnine ne bo plačal, namesto tega je denar – dva milijona ameriških dolarjev – sedaj nagrada za tistega, ki bo ugrabitelje ujel.

Med ugrabitelji se začne širiti dvom in Shaker svoje sodelavce pobije, nato pa naplete zgodbo, da je prav on rešitelj Shauna, Mullenovega sina. Ko ugrabitelj pride v stanovanje Mullenovih po nagrado, ga Shaun prepozna in Tom spozna resnico. Policiji sporoči, da je ugrabitelj z njim, nato pa skupaj odideta do banke, pred katero se zgodi končni obračun. Na koncu Tom Shakerja ubije.

 V glavni vlogi ugrabljenčevega očeta blesti Mel Gibson, ki odlično odigra navidezni razkol med ljubeznijo do sina ter poslovniškim zdravim razumom, s katerim to stori. V ozadju je seveda zgodba o zavisti ter strahopetnosti, pa tudi o ljubezni, vdanosti ter pogumu. Glavna lika, Mullen in Shaker, ki ga igra Gary Sinise, se vseskozi film skušata nadigrati, čeprav se iz oči v oči ne soočita prav do konca. Ron Howard je ustvaril odlično psihološko dramo, ki meji na triler in kriminalko.

 Vživite se v nasprotnika.

 4,5/5

»Čaka me pošta. Od tebe!«

Ljubezenska zgodba med parom, ki si izgleda vse prej kot usojen, je v umetnosti že mnogokrat obdelana tema, zato potrebuje nov obisk te teme poseben ‘catch’, da ne izzveni v prazno kot plagiat svojih predhodnikov. Klepetanje preko interneta izgleda kot zadetek v polno.

Kelly Kathleen je lastnica majhne knjigarnice, v bližini katere Joe Fox gradi ogromno knjigarno. Kelly si kot Shopgirl preko interneta dopisuje z NY152, ki je – presenečenje – Joe Fox. Ker si ne povesta imen, ne vesta, da se poznata tudi v resničnem življenju. Medtem ko se Kelly in Joe ne razumeta ravno najbolje – veleknjigarna Fox izrine majhno Kellyjino knjigarnico –, pa sta Shopgirl in NY152 zelo dobra prijatelja. Ko se dogovorita za srečanje, Joe opazi Kelly ter spozna resnico. Izogne se srečanju ter se skuša s Kelly pobotati.

Šele ko postaneta dobra prijatelja, ji Joe razkrije, da je on v resnici njen prijatelj iz interneta. Kelly si oddahne, saj pred tem ni bila prepričana, ali bolj ljubi Joea ali NY152 in film se zaključi s poljubom ter Over the Rainbow.

Režiserka (Nora Ephron) odlično kombinira mnoge elemente uspešne, sproščujoče ljubezenske zgodbe. Joe in Kelly, ki sta si ob prvem srečanju všeč, nato pa se izkaže, da sta tekmeca s popolnoma različnimi gospodarskimi prijemi. Shopgirl in NY152, ki sta odlična prijatelja, hkrati pa se na ulici ne prepoznata. Izvrstna kombinacija ljubezni, humorja in tragičnih trenutkov ponuja obilo zabave ter navijanja, naj se zgodba srečno izteče.

Uporaba modernega in novega (film je bil posnet leta 1997) medija, interneta, filmu da pridih modernega, z mnogimi navezavami na Prevzetnost in pristranost pa temu postavi nasproti tradicijo, kar pravzaprav počneta tudi Joe in Kelly. Hanks in Ryan zažarita v svojih vlogah zaljubljenih sanjačev.

Nadpovprečen skok v ljubezensko zgodbo modernih razsežnosti.

4/5